Šokirana sem, ko ugotavljam, koliko časa je minilo, odkar sem zadnjič kaj zapisala. Več kot leto dni nisem posredovala nobene zgodbe, napisala članka in moj Blog je zastarel. Na začetku te nove smeri sem si postavila cilj: vsak mesec vsaj eno zgodbo. Za navdih, razvajanje, za spodbujanje razmišljanja. 6 let je delovalo. Potem je prišla pandemija.
Danes ne pišem, da bi se opravičevala, a preteklo leto je doletelo tudi mene.
Ambiciozno sem konec lanskega leta stopila v dva velika projekta: razširitev mojega programa (Ericksonove) hipnoze s (Elmanovo) Hipnoterapijo in dopolnitev moje coaching orodjarne s transformacijskimi tehnikami Jungian coachinga. Veliko študija, veliko samostojnega dela. In na poti veliko osebne preobrazbe.
In potem se je zgodila pandemija in življenje in projekti in delavnice so se enostavno ustavili. Ne glede na moje želje, načrte, časovnice in akcijske plane. STOP.
In ta stop me je ujel nepričakovano, kot strela z neba je pometel z vsem, kar je veljalo v moji realnosti kot pomembno ali delujoče. STOP.
In sem se izgubila. Za kar nekaj časa. Priznam. In ni bilo prijetno. Moje srce je umolknilo, um se je upiral.
A danes, skoraj leto dni za tem, vem, da mi je prinesel ta Corona čas tudi nekaj darov: res nisem svoje 50-tke praznovala v Parizu, sem pa jo z mojimi najbližjimi; cel dan na kavču, ob penini, solzavih filmih in obujanju spominov. Res s Suzano nisva speljali NLP vikenda, sva pa prenesli NLP na on line izvedbo. V Zoom delavnicah sem že čisto domača 😊. In lahko sem hkrati posredovala znanje več kot 1.000 učiteljem preko Rokusov centrifuge in še 800-tim preko Kariernih centrov univerze v Ljubljani.
A predvsem sem se zaustavila. Uf, beseda, ki v mojem slovarju ni imela »opisa«. Dolgo sem se borila s tem STOP. Poskušala nekaj spremeniti z leve, z desne, iskala krivce in izgovore. Potem sem se vdala in ustavila in čakala, da vse to mine.
In velikokrat slišim tudi druge, da komaj čakajo, da se življenje "vrne v normalno stanje". Če si med njimi tudi ti, nehaj. Ne deluje. To JE nova realnosti.
Čakanje, da se življenje "vrne nazaj", ohranja tvoje življenje v mirujočem stanju; starega ni, novega pa ne ustvarjaš, ker čakaš. Nehaj čakati. Sprejmi spremembo. Sprejmi ta čas za razmislek o sebi, svojih poteh in novih smereh.
Zato danes spet pišem. Ja, tudi sama sem čakala. Da se vrnemo nazaj na "utečena pota". Da nadaljujem svojo izbrano pot na izbran način. Po starem, a ne? Da se že umakne ta pandemija in Zoom in distanca in da gremo nazaj. Oh, naivnost!
Danes vem, da se to ne bo zgodilo. Karte so se pomešale. Zemlja, v katero sejem svoje seme, je drugačna. Vremenske razmere so nove. Staro ne deluje več.
V tem STOP sem se srečala iz oči v oči s seboj. Izkazalo se je, da je bil to dragocen čas, ker sem lahko premislila o svojih ciljih in poteh, pa o vrednotah, ki me ženejo, o načinih delovanja, o smislu dela in življenja. O tem, kdo sem, kdo nisem in kdo in kaj sem še lahko. In iz globine je že spomladi vzniknila misel in se vračala znova in znova: "Nočem umreti, ne da bi živela!" In me prebudila!
In začutila sem, da rabim nov "puš", nov veter. Nove odločitve in smeri. A najprej rabim sleči s sebe nekoristne misli, nekatere zamere, strahove, predsodke, bolečine, razočaranja.
Vse to me ohranja na mestu in v preteklosti.
Zato sem se podala v nebo! Z eno samo mislijo: naj veter odpihne vse, česar ne potrebujem več. In ko pristanem, bom nova, prečiščena in svobodna. Svobodna za novo smer in novo pot.
Še vedno sem v procesu osebnega odkrivanja, a tam na 3.000 metrih me je nagovorilo novo vprašanja in zato danes končno spet pišem.
"Kako življenje želim živeti od jutri dalje?"
In tudi tebe vabim, da se vprašaš isto. In se odločiš, kako želiš živeti v teh novih okoliščinah, kaj želiš spremeniti, kaj dodati, kaj pa morda dokončno odvreči, zapustiti, odložiti. Je čas za inventuro. In nove sanje, poti ali smeri. Samo sprejmi in se odloči.
Moja izkušnja: vprašaj se večkrat, ker bo potreben čas, da da prideš do pravega odgovora. Na začetku navade in strahovi so-oblikujejo odgovor. Kajti v vsakem novem je vključena »izguba« znanega in obstoječega in vsaka izguba je težka. Težko je dovoliti, da se umakne tisto, kar imaš, znaš ali kar verjameš, da si, da ustvariš nekaj novega. Pa saj nič ne izgine, le stopi v stran, da kaj drugega lahko stopi v ospredje.
Sama si to vprašanje postavljam že kar nekaj časa. Še vedno nimam popolnega odgovora, vendar sem nekatere uvide vendarle sprejela.
V miru, ki ga je ustvarila pandemija, sem se odločila, da želim spremeniti svoj življenjski slog. Več časa preživeti v naravi, manj z računalnikom. Več petja in plesa, manj resnih pogovorov. Sedeti na soncu brez knjige, telefona ali notesnika.
Že dolgo si z možem želiva urediti življenje, ki bo bolj »družabno in dopustniško«. O tem se pogovarjava že nekaj let. In sva čakala. Čakala, da bosta punci starejši. Da bo dovolj prihrankov. Da se bo moj delovni tempo umiril. Da se zaključi še en projekt. Skratka, čakala, da bova imela "več časa." 😊
Čakanje je ubijalo najine sanje. Ves čas sva samo delala, skrbela, prelagala. Da bi sanje zaživela, za to »ni bilo časa«. Do te mere, da sem Andreju v frustraciji zabrusila: »Ne mi več govorit o lepih krajih in potovanjih. Nočem več sanj. Nikoli ni nič iz tega.« In sva se streznila in končno, končno naredila akcijski načrt in celo kupila letalske karte. In potem pandemija! Lekcija univerzuma.
Je čakanje na »pravi čas ubilo« tudi kakšne tvoje sanje?
Torej, vrnimo se k vprašanju: "Kako življenje želim živeti od jutri dalje?"
Odgovor se še vedno oblikuje, a nekaj novega vendarle vem: Želim, da se moje življenje vrti počasneje in bolj počitniško. Želim preživeti več časa zunaj, na kolesu, v gorah, ob morju in med prijatelji. Želim porabiti več časa za ustvarjanje vsebin kot za posredovanje misli drugih. Želim bolj podpirati in manj učiti. Manj nastopati, več sodelovati. Ne želim uspešnega podjetja, želim si uspešnih zgodb. Ne novih zmag, temveč novih prigod. Ne želim zavez in omejitev, temveč odprtost in povezovanja. Več individualnega, poglobljenega dela s posamezniki in manjše število delavnic enodnevnic.
In to prinaša v moje prihodnje aktivnosti kar nekaj sprememb, nekaj jih boste opazili vsi vi, moji bralci, udeleženci in spremljevalci na tej poti.
Nečesa bo manj, da bo čas za kaj drugega. Nekatere zgodbe bom zaključila, da se odpre list za pisanje novih.
A sem olajšana? Sploh ne! Strah me je! Kaj, če je narobe? Kaj, če mečem talente stran? Kaj če… kaj če… A takrat moja duša in moje srce objameta moj um rečeta: vse bo v redu! Vse. Bo. V redu. Če ne bo, pa bo spet čas za novo odločitev.
Pomaga mi zavedanje, da je v nas je neuničljiva energija Življenja, da je vsak tukaj in zdaj je že transformacija na pohodu in da so omejitve v materiji, ne v duhu.
A najprej: najprej si spet dovoli SANJATI. Zdaj moraš sanjati bolj kot kdaj koli prej. Tvoje sanje te lahko potegnejo iz te Corona megle in ti dajo nekaj, česar se lahko veseliš. Kot se jaz veselim novih zgodb 😊, ki prihajajo. Direktno z neba :)
