Delfini so ljubke in inteligente živali, ki imajo z mnogimi od nas več skupnega, kot nam je morda znano.
Ker so v okolju, kjer morajo biti previdni pred plenilci, spijo - PAZI - le s polovico možganov naenkrat!
Nekaj časa spijo z eno stranjo možganov, medtem ko je druga stran budna in pozorna in pri tem celo gledajo z enim očesom!
Nato spijo z drugo stranjo možganov in z drugim drugim očesom.
Nikoli, nikoli ne spijo z zaprtimi očmi in z obema stranema možganov hkrati. In nikoli zares polno ne počivajo.
Ker želijo biti nenehno pripravljeni na morebitne nevarnosti. Noro, kajne?
Samo.... tudi mnogi ljudje tako živijo iz dneva v dan.
Ne spijo z odprtimi očmi ali le z enim delom možganov. A so veličino časa "v pripravljenosti". Kot da čakajo, da bo šlo v življenju kaj narobe.
Poznate takšne ljudi? Sama jih srečujem na vsakem koraku: med prijatelji, sosedi, v poslu, na izobraževanjih, na coachingih.
Ljudje, ki se nikoli popolnoma ne sprostijo. Ki nas opozarjajo na nevarnosti življenja in svarijo pred ljudmi. Ki so utrujeni in napeti. Njihov um je vedno aktiven: razmišlja in pričakuje, kaj bi lahko šlo narobe. V odnosih, v poslu, pri otrocih, zdravstveno ali poslovno.
Niso nujno negativisti, a zdi se, kot da se je njihov um skozi življenje naučil predvidevati vse najslabše. Da so pripravljeni. Da so varni. Da jih "življenje ne presneti". Pri nekaterih so v ozadju travmatične izkušnje iz otroštva, pri mnogih pa je način razmišljanja postal "mentalna navada" iz različnih, včasih prav banalnih razlogov.
Česar se večina med njimi ne zaveda je, da živijo v bodočem, neobstoječem trenutku.
V naprej, skozi gledanje notranjih filmov, ki jih sami ustvarjajo, že doživlja grozo izgub, neprijetnosti soočenj, ponižanja neuspehov. In ker "vedo", kako hudo je to, se trudijo narediti vse, da se to ne zgodi. Kakšen zaplet!
Um ne loči dobro med fikcijo in realnostjo in se nevrološko skoraj identično odziva na notranje "scenarije" kot na dejanske izkušnje.
Zato so negativni občutki, ki jih doživljajo, za njih realni. Fizično in mentalno. Ko pridejo takšne stranke skozi moja vrata, so utrujene, napete in včasih prestrašene. Naveličane.
Da se spočijejo in okrepijo, potrebujejo za začetek naučiti umiriti um in zaživeti bolj v sedanjem trenutku, Nato pa naučiti svoje um drugih smeri razmišljanja.
S hipnotičnimi meditacijami in vizualizacijami uspešno umiriva um in vanj vneseva bolj pozitivne podobe. S coachingom razvijeva nove mentalne mišice; nove navade, ki podpirajo nove, bolj pozitivne smeri razmišljanja, s tem pa doživljanja življenja.
Pozitivizem ni nujno stvar realnosti. Niti ni to nujno stvar "razsvetljenstva" ali duhovne dimenzije človeka. Pozitivizma se je mogoče naučiti, saj se nihče ne rodi kot "negativec". Nekje v življenju smo se te navade navzeli in kar se um nauči, se lahko tudi od-nauči in nauči ponovno. Drugače.
Pozitivizem je lahko dana življenjska naravnanost, lahko pa je rezultat treniranega uma.
Ne glede na to, kaj velja za vas, je rezultat enak: ko razvijete bolj pozitivne načine razmišljanja o sebi, svetu, prihodnosti ali ljudeh, je življenje za vas enostavno... lepše!
Življenje je neizmeren dar, zato si prav vsak med nami zasluži radostno, polno in sproščeno Življenje.
Če ste eden tistih, ki spi le na pol, vabljeni na osebni posvet: helena@brezmejen.si