Kralj je odšel na svoj vrt in našel v njem posušena in umirajoča drevesa, grme in cvetlice. Hrast je rekel, da umira, ker ne more biti visok kot bor. Ko se je obrnil k boru, ga je našel povešenega, ker ni mogel roditi grozdov kot trta. In trta je umirala, ker ni mogla cveteti kot vrtnica. In našel je mačeho, cvetočo in svežo… takšno, kot je vedno bila!
Povprašal jo je, kako to, da le ona uspeva v tem vrtu, in dobil tak odgovor: »Razumela sem, da si takrat, ko si me sadil, hotel mačeho. Če bi si želel hrast, trto ali vrtnico, bi posadil njih. Torej sem mislila - če si me že dal sem, moram narediti najboljše, kar zmorem, da bi bila, kar hočeš. Ne morem biti nič drugega, kot to, kar sem, in to se trudim biti po svojih najboljših močeh.«
Vprašajmo se, kako pa delujemo mi?
Smo sploh še lahko zvesti sami sebi? Sploh še vemo, kdo smo? Dan na dan smo zasuti z »dobrimi nasveti« ali celo navodili, kakšni bi morali biti, kako bi se morali obnašati, kako bi morali živeti, kako izgledati, kaj jesti in kaj piti… učijo nas starši, učitelji, mame in tete, dedki in babice, župniki, radio, tv, socialni in vsi drugi mediji… nekje v teh kupih navlake nasvetov, zgledov in dvomljivih meril postaja občutek sebe in lastnega namena vse bolj nejasen, zamegljen in izgubljen.
Uspevajo medicinski izumi, ki »spremenijo« telo, osebni trenerji, ki vas »preoblikujejo« in tečaji, na katerih lahko »spremenite sebe in postanete nekdo drug«.
Meni pa na misel prihaja mačeha… kdo sem? Kaj je moja pot, moje poslanstvo? Kje so meje, kjer se jaz končam in projekt drugih prične?
Včasih več časa zapravimo, da se prilagajamo pričakovanjem drugih kot ugotavljanju, kdo resnično, v duši, v najmanjšem delcu nas sebe mi pravzaprav smo. Kaj nas hrani? Kaj nas žalosti? Kaj je moje poslanstvo v tem čudežu Življenja. Kdo sem Jaz?
V teh poletnih mescih, ko trušč malce popusti in vas poti odpeljejo v naravo, v samoto, v čas brez ciljev in nalog… pomislite tudi nase. Dovolite sapi, da vas zaziblje v sanjarjenje in naj narava v vas prikliče vašo srž, vaš pravi Jaz… tisto, kar je vedno OK, je dobro in popolnoma unikatno.
Comments