Kako je kruto življenje v revščini Chicaga ustvarilo pravljično zgodbo Jelenčka Rudolfa?
Bob May je zlomljenega srca zrl skozi okno svojega stanovanja v mrzlo decembrsko noč. Njegova 4-letna hči Barbara mu je tiho jokala v naročju. Žena, Evelyn, je umirala zaradi raka.
Med lastno bolečino in tolaženjem objokane deklice, ki je želela mamo, se je Bob spraševal: "Je to moja usoda? In usoda vseh, ki se jih dotaknem? Prekletstvo?"
Namreč, Bobovo življenju nikdar ni bilo lahko. Že kot dečka so ga drugi fantje pogosto ustrahovali in obkladali z imeni, ki bi jih najraje pozabil. Bil je premajhen in nepriljubljen za kolektivne športe, zato pogosto izpuščen in zaničevan. Tako so minevala šolska leta. Študijska leta so prinesla samostojnost in prvo ljubezen in v nekem trenutku je izgledalo, kot da se je njegova sreča obrnila. Bob je končal fakulteto, se poročil in paru se je rodila punčka. A sreča je bila kratkotrajna. Žena je zbolela, zdravljenje raka je paru pobralo vse prihranke in Bob se je s hčerko preselil v dvosobno stanovanje v barakarskih naseljih Chicaga. Evelyn je umrla nekaj dni pred Božičem leta 1938. Življenje je teklo iz rok v usta. Brez prihrankov, s tekočimi stroški in dolgovi zdravljenja se je Bob soočil z dejstvom, da mali Barbari ne more kupiti niti spodobnega božičnega darila. A stiska je sprožila v njem upor: "Če darila ne morem kupiti, ga bom pa naredil sam!"
Kot tekstopisec se je odločil, da bo hčerki napisal knjigo zgodb! Ustvaril je poseben živalski lik in hčerki vsak večer pripovedoval njegovo zgodbo, ki je rasla in postajala čedalje bolj živa, dinamična in navdihujoča. Zgodba o drugačnosti in o pogumu. Kdo je bil lik? Kakšna je bila zgodba? Počasi :) Zgodba, ki jo je ustvaril Bob May, je bila njegova avtobiografija, izražena v obliki basni. Lik, ki ga je ustvaril, je bil takšen, kot je bil on sam. Drugačen. Zavrnjen. Izpuščen. Osamljen. Ime lika? Mali severni jelen po imenu Rudolf, z velikim sijočim rdečim nosom.
Bob je knjigo končal ravno pravočasno, da jo je na božični dan podaril svoji deklici. A zgodba se tu še ne konča. Direktor Montgomery Warda, kjer je Bob delal kot tekstopisec, je od Boba odkupil avtorske pravice in knjigo jelenčka Rudolfa so natisnili in razdelili otrokom, ki so obiskali Božička v njihovih trgovinah. Do leta 1946 so razdelili več kot šest milijonov knjig.
Istega leta je večji založnik hotel od Wards odkupiti pravice za tiskanje posodobljene različice knjige. Ward je velikodušno vrnil vse pravice nazaj Bobu, ki je prodajo opravil sam in se finančno postavil na noge. Tudi nova knjiga je postala uspešnica. Jelenček Rudolf je postal še igračka in motiv na mnogih izdelkih, Bob pa je postal resnično bogat.
Iz zgodbe, ki jo je ustvaril, da bi v primežu revščine podaril hčerki vsaj kakšno radost, je nastala poslovna uspešnica.
A tudi tu se zgodba ne konča. Bobov svak Johnny Marks je za spremljavo k zgodbi uglasbil pesem "Rudolph the Red-Nosed Reindeer". Čeprav so izvajanje skladbe zavrnili mnogi takrat priljubljeni izvjalci, jo je na koncu posnel "pojoči kavboj" Gene Autry. Izšla je leta 1949 in dosegla izjemen uspeh; prodali so več plošč kot katere koli druge božične pesmi, z izjemo "White Christmas". In še danes je obvezna glasba božičnega časa. Darilo, ki ga je Bob May podaril svoji hčerki, je vračalo stoterni sad in ga znova in znova blagoslavljalo. Zakaj torej to delim z vami? Zame je to zgodba o upanju. O tem, da se ne smemo vdati tudi ko je življenje videti prenaporno in brezizhodno. Je učenje, da nikdar ne veš, kdaj in na kak način se tvoje življenje obrne na bolje. O oknu, ki se odpre, ko se vrata zaprejo. In zavedanja, da je biti drugačen lahko tudi blagoslov. Kakšno učenje in navdih pa ste vi našli v tej zgodbi?
Miren Božič vsem ter prijazno, objemov in druženja polno let 2021 vam želim, Helena
