• hzajec

O izgubah, žalovanju in pomladi

Updated: Mar 16

Leto korone je bilo zame leto izgub. Leto iskanja in leto žalovanja.


Ko je prišlo do nenadnega "lock-down"-a se je podrlo nekaj, kar sem s srcem gradila skoraj 10 let. Nekaj, kar sem poznala, kar mi je bilo domače. Nekaj, v čimer sem uživala in kar mi je dajalo energijo in osmišljalo moje aktivnosti. To so bila moja izobraževanja po podjetjih in še posebej moji NLP treningi.


In ustvaril se je vakum, v katerem se nisem znašla. Nisem razumela, kaj je moja pot naprej, zakaj se to dogaja in... kaj sploh bo z mano?

Najprej tipičen odziv na stres: čakaš in upaš, da se bo kaj spremenilo. Ko se nič ne spremeni, začneš kot miška begat sem in tja; kaj pa če naredim to, a bo bolje? In ono? Kaj pa če naredim tisto, a bo slabše?

Ko ne z leve ne z desne ne moreš spremeniti realnosti, ti ne ostane drugega, kod da se ozreš vase in se vprašaš: "Kaj se jaz zdaj učim? Katero polje se zdaj zame odkriva, ki ga prej ni bilo? Kdo bi bila, če nisem predavateljica, če nisem trenerka NLP? Kdo sem še lahko?"

Naš um je res naš zaveznik, če ga le znamo uporabljati. Ko postaviš pravo vprašanje, dobiš tudi kvaliteten odgovor. V moje življenje so prišli novi učitelji in z njimi novi odgovori. Ugotovila sem, da še vedno lahko delujem, živim svoje osebno poslanstvo "Prebujevanja človeških potencialov ", ki je dozorelo v poznih 40+, tudi na druge načine.

In mnogo pogosteje sem se obračala v COACHING, v polje, ki je vedno bilo prisotno, a bolj na parkirišču, kot zares aktivno. In v polje HIPNOZE, ki od nekdaj trka na moja vrata, ki nagovarja mojo dušo in moje srce in pravi: "Glej, tukaj sem!"



In ko sem dovolila svoji identiteti trenerja, da gre na počitek, da se umakne (priznam, še vedno mi je hudo, kot to zapišem), sem odkrila nove dimenzije; odkrila sem nove stvari o sebi, o svojih potencialih in o svojih sposobnostih.

In ugotovila sem, da forma ni tako pomembna, kot je pomemben namen. Če veš, kaj je tvoje poslanstvo, bo Življenje našlo pot, da ga živiš in uresničuješ.

In ko zaradi zunanjih in notranjih okoliščin zaključujem projekt "Fokus NLP", kjer sva s Suzano ustvarili pravi Čudež :), mi je pri srcu hudo. Poslavljam se (spet) od nečesa znanega, dobrega, utečenega; od nečesa, kar mi je v karierno pot (končno) prineslo kupe radostnih trenutkov.

Pa vendar: časi so se spremenili. Okoliščine so se spremenile. Jaz sem se spremenila. To ni več pot, to je dosežen cilj, ki v sebi nima več dinamike. Je tabor, kjer sem obstala, življenje pa gre dalje in se odvija naprej. Energija potrebuje novo polje, da se manifestira.

In kot da vseh teh preizkusov in sprememb ni dovolj, sem izgubila še očeta.


Očeta, s katerim me je v mladosti vezalo predvsem zavračanje, obsojanje in kriticizem. Šele v zreli dobi in z majhnimi otroci sem prvič ugledala druge plati njegove osebnosti, ki jih nikdar nisem srečala, ko sem bila jaz otrok, čeprav so bile vedno tam.

Moj um se je odzval kot čebelnjak; z nešteto vprašanji: "Zakaj tako? Zakaj ni mogel bit z mano tak, kot je bil z mojima pupama? Zakaj!?"


Dokler ni prišel tudi odgovor: "Vsak je največ, kar zmore biti v določenem času, v določenem prostoru in v določenih okoliščinah."

In v njegovi starostni dobi sva se povezala na način, za katerega nisem verjela, da je sploh možen. Spoznala sem klepetavega in duhovitega očeta, spoznala sem prijaznega in toplega človeka. Spoznala sem očeta, ki si želi moje družbe in moje bližine. In jaz njegove! Spoznala sem sebe na novo: nekoga, ki se ne upira, nekoga, ki ne obsoja, nekoga, ki sprejema in, ja, nežno čuti (do) človeka na drugi strani; takšnega, kot je.

In ko sem ravno pomislila: "O, to je druga priložnost za naju," mi je korona vzela še njega.

Jeza. Bolečina in frustracija. Nemoč. Obup. Žalost, neizmerna žalost. Žalost za izgubljenimi priložnostmi, žalost za pogovori, ki jih nisva uspela imeti.

Ko ga danes obiskujem na pokopališču, s solznimi očmi in včasih z besom v srcu: "Zakaj ne moreva it na kavo?! Na njegov kisli cviček..." pa vseeno vem, da je bila njegova starost, njegova selitev v dom, za najin odnos največji blagoslov. Zame pot nazaj k očetu. Zame pot nazaj v ljubezen.


Toliko je bilo v meni očitkov, obsojanj... ampak tam, v Covid sobi, ko ni bilo ničesar več kot štetje naslednjega vdiha, ki bo ali ne bo... me je preplavila globoka ljubezen, ki sem jo znala tudi izraziti. Res mi je Corona vzela očeta, dala pa mi je spoznanje, koliko sočutnosti je v meni. Koliko nežnosti znam zbrat, ko mu obrijem brado, obrišem solzo, ponudim požirek vode ali ga nahranim. In sem končno, kar nikdar prej nisem zmogla, glasno šepnila: "Rada te imam!"

In ko je prišel čas slovesa, sem mu položila roko na prsa in rekla: "Hvala ti za vse."

In v tistem trenutku v meni ni bilo nobenega obsojanja, nobenih očitkov, nobene jeze, zamere več. Počutila sem se, v vsej tej žalosti, spet najdeno. Našla sem Sočutje. Našla sem Odpuščanje. Nežnost. Ljubezen. Eno novo dimenzijo Helene. Našla sem hči, ki ne obsoja in ne kritizira.

In za to ti, dragi oče, neizmerna hvala! In zato ti, tudi Corona čas, neizmerna hvala.

Poslavljanja, danes vem, niso izgube. So praznovanja za to, kar ti je uspelo. Za to, kar si našel. Kar si doživel. Ustvaril. Za pot, ki si jo prehodil In tudi spodbuda, da, ne glede na to, kaj življenje prinese, je mogoče iti naprej. Drugačen, prenovljen. Pa vendar, na nekem nivoju globlji in močnejši.

Zato, namesto preklinjanja in obžalovanja, bom to pomlad slavila Življenje. Se srečava v naslednji dimenziji, Dedi :)





163 views0 comments

Recent Posts

See All