Skupina žabic je nekega lepega dne poskakovala po gozdu, občudovala pomladno brstenje in cvetenje prvih telohov, ko so naenkrat dve med njimi, ki sta v radoživosti skrenili malce s poti, padli v globoko blatno brezno.
Ostale žabice so se zbrale okoli brezna in tuhtale, kaj lahko storijo, da bi jim pomagale. A na svojo veliko žalost so ugotovile, da padlima prijateljicama ni pomoči: brezno je bilo globoko, dno blatno, stene pa spolzke. Žalostno so se spogledale, saj so vedele, da se bo zgodilo najhujše. Nekatere so poučno žugale preostalim, češ, to se zgodi, če se ne držite pravil, ne poslušate starejših in skačete kar kjerkoli; to je šola življenja…
A žabici v breznu se nista kar vdali; pričeli sta skakati na vso moč… hop… hop… hop… Žabicam ob robu sta se zasmilili, saj ni bilo možnosti, da bi kakšna žabica preskočila takšno razdaljo. Zaklicale so v brezno: "Prenehajta, ne gre! Raje v miru preživita še teh nekaj ur, ki so vam na voljo! Nima smisla, brezno je pregloboko!"
A žabici so skakali in skakali in obupano poskušali skočiti iz brezna. Eni žabici je celo uspelo skočiti tako visoko, da je lahko videla obraze in slišala besede svojih prijateljic… in spoznala resnico. Ne bo ji uspelo…. vsa potrta je obsedala na dnu in se predala usodi.
A druga žabica je še kar skakala in skakala… hop… hop…hop…. vse jo je že bolelo, komaj je čutila krake, a vabilo jo je sonce in pomladno vlažno gozdno podrastje… hop… hop… žabice na bregu so se žalostno spogledale; smilila se jim je žabica in do srca jih je ganil njen trud.
Ponovno so ji kričale: "Nehaj, za božjo voljo, ne trudi se, ne gre..." A v tem - HOP! Naenkrat je žabica čudežno pristala – na robu! Rešena!
Druge so se, začudene nad čudežnim skokom, zbrale okoli nje, ji čestitale, jo trepljale… ena mala žabica pa jo vpraša: »Kako to, da si nadaljevala s skakanjem, če so ti pa vsi vpili, da ni mogoče preskočiti takšne višine? Druga žabica je odnehala, ti si pa kar skakala?!«
Žabica je malčico natančno gledala v obraz, da je razbrala vprašanje, in odgovorila…. »Gluha sem… videla sem, da mahate in kričite, a kaj, nisem razbrala. Mislila sem, da navijate zame… to mi je dalo moči da sem vztrajala….«
Ta enostavna zgodbica vsebuje pomembno sporočilo.
Vaše spodbudne, pozitivne in sočutne besede lahko drugim polepšajo dan, jih spodbudijo, da se spopadejo s težavami, presežejo lastne predstave o svojih sposobnostih in kljubujejo še tako težkim življenjskim okoliščinam.
Vaše negativne, razdiralne, dvomov polne izjave pa lahko povzročijo globoke rane; so orožje, ki uniči človekovo voljo in moč, da vztraja, se trudi in doseže boljše življenje.
Kako pa vi izbirate svoje besede?
Ste kdaj rekli svojemu otroku: "Joj, to pa res ni zate, ta šport ti ne leži."… ali pa "Nisi najbolj nadarjen za jezike… Bo treba poiskati kaj drugega"… ali celo "trapa, nesramnica, lažnivec…"
Kaj pa partnerju: "Zakaj nikoli ne narediš tega, kar te prosim? Vedno ista zgodba…"
Ali svojemu podrejenemu: "Dobri ste pri teh nalogah. A za vodjo niste iz pravega testa…" ali pa "Saj vem, da se trudite in veliko delate, ampak tole pa ni bilo pravočasno narejeno...." ali "Saj vi pa niste tako slabi..."
RAZMISLITE PONOVNO! Na VAS je – VEDNO – da izberete svoje besede.
Naj navdihujejo, navdušijo in spodbujajo druge (in vas same) na poti k srečnemu, polnemu in uspešnemu življenju.
***************************************************************************************************************************************************************
Zgodba je dostopna tudi v slovenskem znakovnem jeziku:
