Običajno pričakujemo, da če postavimo vprašanje, dobimo odgovor. Pa vendar … Ste kdaj doživeli, da ste postavili vprašanje, dobili pa nazaj rafal jeznih besed, v smislu: »A se delate norca? A se zafrkavaš? Ne sprašujete me bedarij!«

 

Kaj je šlo narobe?

»10 % sporov povzroči različnost mnenj,

90 % pa slaba izbira besed, časa in tona.«

 

Pri postavljanju vprašanj sta ključnega pomena pravi čas in izbira besed.

 

Primer

Marko in Metka sta sodelavca in dobra prijatelja, vajena odkrite komunikacije. Že nekaj dni pa Marko prihaja na delo nejevoljen in mrk. Metka ima takega obnašanja dovolj, saj je vzdušje v pisarni prav moreče. Odloči se nagovoriti ta problem: »Ti, Marko, zakaj imaš tak dolg nos že ves teden? A moraš biti tako neprijazen in nedružaben? Kaj sem ti spet naredila?«

 

Česar Metka ne ve je, da ima Marko resen izziv v svoji osebni zvezi in da o tem še ni pripravljen govoriti z nikomer.  Marko vstane, odide in ob tem zaloputne z vrati.

 

Kaj je šlo narobe? Metka je v svoj izjavi uporabila kar nekaj t.i. PREPOVEDANIH VPRAŠANJ:

 

• retorična vprašanja - so vprašanja, ki že v sebi nosijo odgovor, ki je običajno krepko obarvan s čustvi in pogledi na svet. Velikokrat vsebuje skrito kritiko ter podcenjujoč odnos do drugače mislečih. Retorična vprašanja pogosto v prepričevanju uporabijo agresivni sogovorniki z nerazvito čustveno inteligenco. »Kako to, da ne znaš odgovoriti v 10 dneh?«  »Vemo, kako se dela v računovodstvu, torej …«

• ponižujoča ali agresivna vprašanja: »Zakaj?« »A spet?« »Zakaj ne?« Takšna vprašanja sugerirajo napad in kritiko. Na to se običajno odzovemo z izgovori ali pa nasprotnimi argumenti. Vsekakor tako vprašanje ne prinese odgovora še manj pa rešitve, saj kar kliče po utemeljitvi obstoječega obnašanja.  

• napačen čas (timing) – če bi Metka vedela, v kakšni stiski je Marko, tega problema ne bi izpostavila zdaj. Razumela bi, da gre za prehodno stisko, ki jo vsak premelje po svoje. Tudi brez vseh lingvističinih napak pravo vprašanje v napačnem trenutku kaže predvsem na pomanjkanje empatije s strani govorca.

• hude posplošitve - »Zakaj vedno …?« »Zakaj nikoli …?« »Ali moraš non stop …« Posplošitve največkrat krivično sugerirajo, da je določeno obnašanje ves čas prisotno. Namesto iskanja rešitve sogovornik reagira na skrito sugestijo,ki se skriva v besedi vedno in se namesto reševanja problema z vami zaplete v spor.

• »ti« sporočila – ko zaradi nekega vedenja, obnašanja prilepimo posamezniku nalepko na nivoju identitete in to zapakiramo v »nedolžno vprašanje … saj me samo zanima!« Ta so še posebej škodljiva pri vzgoji in krivična v odnosnih relacijah. »Nisi naredil naloge,« lahko sogovornik razume kot: »Zakaj si tako nesposoben?« »Odrezavo si odgovoril,« pa kot: »Ali moraš biti (vedno) tako nesramen?!« Tudi to so neke vrste retorična vprašanja, saj sugerirajo, da je nalepka resnična. Potrebujemo samo pojasnilo, zakaj je tam.

 

Hitra priporočila za oblikovanje pozitivnejših vprašanj:

 

• vprašajte po rešitvi – naj vprašanje vodi k rešitvi in ne v poglabljanje problema.  Na primeru Marka in Metke bi Metka lahko izzvala bolj pozitivno reakcijo, če bi vprašala: »Kako ti lahko pomagam? Sem jaz naredila karkoli, kar te je prizadelo? Lahko to spremenim?«

• vprašajte po vzroku in dopustite odsotnost odgovora - v našem primeru: »Marko, kaj se dogaja? Bi se želel pogovoriti?«

• nagovorite obnašanje, ne osebnosti – »Marko, že nekaj dni opažam, da si manj družaben in slabše razpoložen. Te kaj teži?«

• jaz sporočila – opišejo kaj jaz čutim, vidim, mislim. Dopustijo, da sogovornik pojasni svoja čustva in razloge za vedenje.  »Marko, zdi se mi da si v stiski. Želela bi ti stati ob strani. Hkrati pa priznam, da mi je težko delati v takem vzdušju. Kaj lahko jaz naredim, da bo drugače?«

​

Verjetno ste se kdaj znašli že na obeh straneh pogovora, ko neprimerne teme v napačnem trenutku povzročijo veliko nelagodje vsem prisotnim. Ljudje smo socialna bitja in  prav vsi vemo, kdaj smo bili deležni nevljudnega ali ignorantskega vprašanja ter vedenja.

​

Socialno inteligentni posamezniki se trudijo, učijo čuječnosti in pozornosti izbire prave besede v pravem trenutku. Tako krepijo svojo karizmo in vpliv.

 

Na treningih NLP preko meta modela jezika spoznamo t. i. »zmaje komunikacije«. To so: brisanja, posploševanja in popačenja, ki so glavni krivci motenj v komunikaciji in postavljanja neprimernih, kritičnih vprašanj.

 

Hkrati pa dobimo na voljo zbirko t. i. močnih vprašanj, ki pogovor vračajo nazaj na izviren problem in orientirajo oba sogovornika v rešitev in sodelovanje.