Jastogi so mehke, ranljive živalce, ki živijo znotraj trdega oklepa, da jih varuje pred sovražniki in nevarnostmi morja. V njem so varno skriti pred lačnimi prebivalci morja. Edina slaba stran tega oklepa je, da je trden, fiksen in se ne širi.
Kako torej lahko jastog zraste v odraslo bitje, ki meri skoraj pol metra in tehta preko 6 kg?
Odgovor je več kot zanimiv. Ko jastog raste, ga oklep ovira, tišči in omejuje. Zato se zrine pod kamen in odvrže oklep. Pokaže se morju v vseh svoji ranljivosti in s časom izdela novega, večjega, prijetnejšega. A rastjo jastogovega telesa tudi ta postane premajhen in neprijeten in zato spet odvrže obstoječega in si naredi novega. In ko čas teče, se ta zgodba ponavlja … in tako jastog raste.
Da jastog raste, se mora počutiti neprijetno. Stiska, tiščanje in neprijetni občutki silijo jastoga, da odvrže star oklep in naredi novega.
Razmišljam; če bi jastogi živeli med nami, bi sploh rastli? Ko bi se jastog znašel v neprijetnosti, v stiski, v težavah, bi se pritoževal nad svetom in okoliščinami? Bi po zgledu ljudi spil kak kozarček, pokadili cigaret ali si priskrbel nek antidepresiv? Da se počuti bolje. Vsekakor ne bi odvrgel oklepa. In ostal bi majčken rakec.
Življenjske neprijetnosti, visoki izzivi, žalostni ali celo tragični dogodki so čas stresa za naše telo, naše srce in naš um. So pa tudi čas, ko lahko zrastemo, se razvijemo, se okrepimo.
Če znamo stiske in tegobe življenje pravilno umestiti v naša življenja, lahko iz vsake težave izrastemo močnejši, večji, sposobnejši posamezniki.
