Nekega jutra se je ob obali sprehajal starec. Morje je na pesek naplavilo kolonijo morskih zvezd, do kamor je segel njegov pogled.
V daljavi je zagledal plešočo figuro in počasi se je napotil k njej, previdno, da ne bi stopil in poškodoval katerega od lepih bitij na pesku.
Kmalu je prispel do mlade deklice, ki je v vodo metala morske zvezde.
Starec jo je ogovoril »Dobro jutro, kaj pa počneš?«
Deklica je dvignila pogled in mu odgovorila: »Rešujem morske zvezde.«
»Zakaj?« je vprašal starec.
»Ker je oseka in bodo drugače umrle na soncu,« mu odgovori deklica.
»Saj ne bo nobene razlike, ne vidiš koliko kilometrov obale je posejane z njimi? Nikoli ne boš rešila vseh, zakaj se sploh trudiš?« ji odvrne starec.
Deklica ga je pogledala, pobrala naslednjo morsko zvezdo in jo zalučala v morje.
»Zanjo,« je odvrnila »zanjo je to bistvena razlika.«
Razmišljam… kako pa mi ravnamo z »zvezdami«, ki se znajdejo na naši poti?
Kolikokrat se nam zgodi, da nas življenje pripelje do naplavljenih plaž, polnih zvezd, ki potrebujejo le en met… pa se nas vseobsežnost plaže in množice pomoči potrebnih navda z lažnivim občutkom nesmiselnosti vključevanja in reševanja.
Ni treba, da so velike stvari…
Jokajoč otrok, za katerega si vzameš čas, obrišeš solzo, se mu nasmehneš in rečeš: »Vse bo dobro«.
Izgubljena žival, ki ji nameniš prijazno besedo in nekaj za pod zob.
Planinec na poti, s katerim deliš šilček žganja.
Osamljena soseda, ki ji nameniš 5 minut pogovora.
Starka, ki ji prepustiš sedež ali ponudiš roko.
Oblačila, ki jih oddaš v dobrodelne namene.
Euro, ki ga podariš brezdomcu.
Plastična steklenica, ki jo pobereš, čeprav je nisi ti odvrgel.
Kakec, ki ga pobereš za sosedovim kužkom.
Dvorišče, ki ga počistiš, čeprav je skupno.
Vrtnina, ki jo podariš mimoidočemu.
Telefonski klic staršem, čeprav »ni nič nujnega«.
Dotik, objem, pogovor, pogled v oči.
Ne pozabi!
Malo dejanje morda z vidika množice ne pomeni nič, posamezniku pa, ki se ga naša sočutnost, dobrota, pozitivnost dotakne v trenutku teme, lahko pomeni ne le luč tisti hip, temveč morda prinese pomembno življenjsko spoznanje: »Štejem. Pomemben sem. Viden sem. Slišan sem. Nekomu je dovolj mar, da se je potrudil zame. Zame!«
In, kaj ni nenazadnje ravno to tisto, kar iščemo in po čimer hrepeni prav vsak od nas?
